Testni prispevek
gfgsDGdsfgdf g fdsgdfg dfs
Intervju z A. E. Akimovom
Predlagamo nekaj povzetkov iz intervjuja, z enim od razvijalcev teorije torzijskih polj, A.E. Akimova; Anatolij Evgenijevič, ali vam je uspelo prepričati neverneže, da obstajajo torzijska polja? Stotine največjih organizacij, podjetij in inštitutov Ruske akademije znanosti, sedaj sodeluje v raziskovanju. Teoretična raziskovanja se izvajajo po programu, katerega je skupaj z nami, podpisal ravnatelj Inštituta za občo fiziko Ruske akademije znanosti, akademik A.M. Prokhorov, sem so vključeni tudi programi, kateri zaobjemajo posamezna področja. Želel bi poudariti avtoriteto domačih znanstvenikov, kateri se ukvarjajo s proučevanjem torzijskih polj, posebno akademika E. Fradikina, doktorja fizikalno – matematičnih znanosti D. Gitmana, V. Pokorova, D. Ivanenka, I. Bukhbinderja. Zanimive rezultate je dobil tudi G. Šipov. V veliki meri, se je, zahvaljujoč njihovemu delu, pojavila prilično razvita teorija teh polj. V raziskovanju je aktivno sodeloval tudi akademik N.N. Bogolyubov, direktor Inštituta za skupna nuklearna raziskovanja v Dubini. Zakaj ste pomislili, da torzijsko polje mora obstajati? Prvič, to je teorija japonskega znanstvenika Uchiyame. Če poenostavim, je bistvo sledeče; poznano je, da t.i. univerzalna polja (elektromagnetno in gravitacijsko), ustvarjajo elementarne celice. Če imajo celice skupek neodvisnih parametrov, je sugeriral Uchiyama, pometm mora imeti vsaka od njih svoje polje. Naboj je elektromagneten, masa je gravitacijska. Tu ni nobenega dvoma. Ampak, če je Uchiyamova teorija pravilna, potem spin, kateri karakterizira rotacijo celice okoli svoje ose, prav tako mora imeti polje. Drugi argument je sledeč; bilo je mnogo eksperimentov, pojavov, učinkov, kateri niso imeli razlage. Še posebej poudarjam; večina njih je povezana prav z obnašanjem objektov, kateri imajo spin ali kotni moment rotacije. Npr., to so eksperimenti, v katerih protoni, katerih spini so orientirani nasprotno od obrata protonske tarče, prehajajo skozi njo brez interakcije(!). Ampak od ugibanja, hipoteze, pa vse do realnih generatorjev, je velika oddaljenost… ? Sigurno. Predvsem je bilo konstruirati shemo, katera bi na nek način pojasnila naravo polja generiranih spinov. Elektron – pozitronski model fizičnega vakuuma, katerega je predložil P. Dirac, je vzet za osnovo, sicer v nekoliko spremenjeni interpretaciji. To je ena od mnogih teorij, ker končna slika vakuuma še ne obstaja. Torej si lahko zamislimo, da znotraj elementarne celice, to energije kroži okoli prstana. Če se dva prstana – elektron in pozitron – postavita eden na drugega, potem bosta drug drugemu nadomestila naboj. Ker pa se vrtita v nasprotnih smereh, se bo kompenzacija med njima zgodila po spinu. Takšen sestav imenujemo FITON. Njun gost skupek, se bo zdel zelo poenostavljen model fizičnega vakuuma. Kaj se dogaja, če nanj vplivamo z zunanjim izvorom? Npr. nabojem? Tedaj nastane polarizacija naboja, kar se lahko razloži kot elektromagnetno polje. Mimogrede, enkrat je že akademik Y. Zeldovich naredil takšno predpostavko… Če je izvor motnje mase, potem prstana, o katerih smo govorili, pričneta oscilirati okoli osi in pojavlja se vakuumska polarizacija, katero opazovalec percipira kot gravitacijsko polje. Imejte na umu, da je akademik A. Saharov že 1967 leta uvedel koncept gravitacijskega polja, kot posebnega stanja fizičnega vakuuma. In nazadnje, obstajajo primeri, ko spin rotirajočega predmeta postane »izzivalec obračanja«. Predpostavljamo, da spini fitonskih prstanov, kateri z njima sovpadajo v smeri, ostajajo nespremenjeni, tisti, nasprotni pa doživljajo inverzijo, torej menjajo orientacijo. Tako prihaja do povprečne spin polarizacije in nastane torzijsko polje. Še več, ko je rotacija zunanjega spodbujevalnika stacionarna, je polje statično; ko je ne-stacionarna, se pojavlja valovno sevanje. Kaj je torzijsko polje in kako se karakterizira? Za razliko od elektromagnetnega in gravitacijskega polja, katera imata središčno simetrijo, ima torzijsko polje aksialno simetrijo, torej se to polje širi od izvora v obliki dveh konusov. Najpomembnejše vprašanje pa je njegova hitrost širjenja. Obstaja predpostavka, da je mnogo večja od svetlobe. Začetno sporočilo za takšno hipotezo, so eksperimenti astronoma N.A. Kozyreva. Kot veste, se zvezde opazujejo skozi teleskope, katere so že davno odšle s točk, na katerih so vidne. Še več, mogoče je, da so med njimi že ugasle zvezde… Torej, Kozyrev je začel slediti objekte, katerih poti so dobro izračunane, oziroma, odredil je mesto, kjer se trenutno nahajajo, tam je postavil radio teleskop in… fiksiral prisotnost nebesnega telesa. Tega pa ni mogoče narediti, seveda, če je hitrost signala enaka hitrosti svetlobe. Konec koncev, žarek je vendarle odšel z zvezde na pot. Prav zaradi povedanega, se dolga leta ti rezultati niso jemali resno. Medtem pa se je leta 1990 pojavila poročila, da je eksperimente ponovila skupina znanstvenikov, na čelu z akademikov M.M. Lavrentievom. Ampak, kako je vse to povezano s spini, torzijskimi polji? Radioteleskop je bil prekrit s posebnim ekranom, kateri je sekal elektromagnetno sevanje, signal pa kljub temu prehajal skozi. Torzijsko polje se ne ekranira z naravnimi mediji. Torej lahko predpostavljamo, da se v tem primeru manifestira ravno torzijsko polje. Še eno dejstvo polja je remanentna spin polarizacija. Torej, če so spini orientirani v isti smeri določenega objekta, je takšno strukturo zelo težko uničiti. Vse lastnosti in vsebine torzijskega polja, so na koncu omogočile, da se je dalo zamisliti, kako narediti generator. Izvor polja je vse, kar se obrača, od zvezde do običajnega zamaška. Razlog pa ni samo rotacija. Če nek sestav ni kompenziran v smislu spina in ima skupni moment različen od ničle, tedaj se pojavi torzijsko polje. Npr. naboj polarizira vakuum in ustvarja elektromagnetno polje. Ampak v istem času, ker sta se elektronska in pozitronska prstana v fitonu razšla, premaknila, se je pojavil nekompenziran spin in kot rezultat tega, torzijsko polje. Torej, torzijsko polje vedno ustvari elektromagnetno polje? Da, to je njegov sestavni del. To je zelo pomembno razumeti. Pravzaprav, vedelo se je, da mnoge efekte navidezno generira elektromagnetno polje ampak istočasno, je to ostalo nepojasnjeno s stališča teorije elektromagnetizma. No, takoj, ko smo vzeli v obzir torzijsko komponento, je vse sedlo na svoje mesto. Npr. v poskusih japonskega znanstvenika X. Uchide, se je elektromagnetno sevanje valovoda ekraniralo s posebno napravo in vendarle je signal zabeležen v razponu milimeterskih valov. Kakšni torzijski generatorji se lahko naredijo že danes? Če elektromagnetno polje generira torzijsko polje, potem je velika večina električnih in radio tehničnih naprav, radio elektronika, že izvor torzijskega sevanja. Druga klasa so generatorji, bazirani na posebno organiziranih spinskih ansamblih, ko rotirajo tokovi elektronov, plazme, raznih teles, itd. Tretja klasa so generatorji z vrstnim
Intervju z A. E. Akimovom Read More »
Več o torzijskih poljih
TORZIJSKA POLJA Danes je vrhunec sodobne znanosti teorija osnovnih delcev (»teorija fizikalnega vakuuma«, »teorija torzijskega polja«, »teorija mikroleptonskega polja« itd.). To je teorija, s katero znanstveniki poskušajo pojasniti izvor vsega na svetu. Najnovejši dosežek je izpeljana enačba “fizičnega vakuuma”, ki označuje in opisuje “ukrivljeno praznino”, plus vrtinčni prostor. Obravnavana teorija opisuje rojstvo iz vakuuma ne le osnovnih delcev, temveč tudi kompleksnejših fizičnih objektov (teleportacija).Leta 1987 nam je uspelo začeti z organizacijo lastnih raziskav. Začeli smo eksperimentirati s torzijskim poljem, ki nastane zaradi rotacije telesa. Tradicionalna fizika tega ni upoštevala. Enota tega polja je spin. Spoznali smo, da nam odpor starega znanstvenega okolja ne bo pustil svobodno delati, če bomo poskušali delovati v njegovem okviru, zato smo poskušali iskati nove rešitve. Odkrili smo naslednje lastnosti torzijskega polja: 1. Nastane okoli rotirajočega predmeta in predstavlja niz mikrovrtincev prostora. Ker je snov sestavljena iz atomov in molekul, atomi in molekule pa imajo svoj spin, ima snov vedno torzijsko polje (TP). Rotirajoče masivno telo ima tudi TP. Obstaja valovni in statični TP. Lahko nastane zaradi posebne geometrije prostora. Drug vir TP so elektromagnetna polja.2. Povezava z vakuumom. Vakuumska komponenta – fiton, vsebuje dva paketa obročev, ki se vrtita v nasprotni smeri (desno in levo). Na začetku so kompenzirani in skupni navor je enak nič. Zato se vakuum nikakor ne manifestira. Prostor za širjenje torzijskih nabojev je fizični vakuum.3. Lastnosti magnetov. Torzijski naboji enakega predznaka (smeri vrtenja) se privlačijo, nasprotni pa se odbijajo.4. Lastnost spomina. Predmet ustvari stabilno vrtilno polarizacijo v prostoru (v vakuumu), ki ostane v prostoru tudi po tem, ko je predmet sam odstranjen. Vsak vir torzijskega polja polarizira vakuum. Kot rezultat, so vrtljaji elementov fizičnega vakuuma usmerjeni vzdolž torzijskega polja tega vira in ponavljajo njegovo strukturo. V tem primeru fizični vakuum postane precej stabilen in po odstranitvi torzijskega polja vira zadrži spinsko strukturo zelo dolgo. S prostim očesom nevidna vrtljiva prostorska struktura se v vsakdanjem življenju imenuje “fantom”. Ker imajo vsa telesa žive narave svoje torzijsko polje, fantome ustvarjamo tako ljudje kot predmeti. Iz zgornjih pozicij je večno vprašanje, ali je nevidni svet resničen? Odgovor je jasen: da, resnično je. Realno je v enaki meri kot je realno magnetno polje. Ljudje svoje fantome vse življenje vtisnemo povsod. S tem lahko izbranci »vidijo« preteklost. Raziskave že potekajo za izdelavo naprave za vizualizacijo torzijskih polj.5. Hitrost širjenja je skoraj trenutna: od kjerkoli v vesolju do kamor koli v vesolju.6. To polje ima informacijske lastnosti: ne prenaša energije, temveč informacije. Torzijska polja so osnova informacijskega polja vesolja.7. Energija – sekundarna posledica spremembe torzijskega polja. Spremembe torzijskih polj spremljajo spremembe fizikalnih lastnosti snovi in sproščanje energije.8. Širjenje skozi fizični prostor. Ker TP nima izgub energije, med prehodom skozi fizični prostor ne oslabi. Pred TP se ni mogoče skriti.9. Človek lahko neposredno zaznava in transformira torzijska polja. Misel ima torzijsko naravo.10. Za torzijska polja ni časovne omejitve. Torzijske signale iz predmeta je mogoče zaznati iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti predmeta.11. Torzijska polja so osnova vesolja. Glavna stvar je, da lahko torzijsko polje deluje na materialne predmete brez izmenjave energije! Izdelali smo generator torzijskega polja – novost na področju kvantne fizike. Literatura: Akimov AE Torzijska polja subtilnega sveta // Terminator- 1996. št. 1-2. str. 10-13. Akimov AE Fizika prepozna zablodo // Čudeži in dogodivščine, 1996. D ° 5. S. 24-27. Akimov AE, Shipov GI Zavest, fizika torzijskih polj in torzijskih tehnologij // Svijest i fizička stvarnost – 1996-T, 1. št. 1-2. str. 66-72 TORZIJSKA POLJA – ŠE VEČ… Obstoj človeka, se neločljivo odvija v interakciji z naravo a vse prepogosto jo produkti človeškega življenja zastrupljajo kakor tudi ogrožajo. Nekaj milijonov let (proti sodobnim ocenam »dob« človeštva), je bilo človeško življenje odvisno v glavnem od naravnih, zemeljskih dejavnikov, kozmično nevarnost pa so predstavljali le veliki meteoriti. Preko rezultatov hitrega razvoja naravnih znanosti pa je človeštvo doumelo, da poleg zemeljskih dejavnikov v obliki grožnje, obstajajo tudi kozmični dejavniki. Na primer; ultravijolični žarki Sonca in medplanetarna magnetna plazma. V istem obdobju, so v trenutku nastali, zgodovinsko gledano, tudi tehnološki dejavniki – formirali so »tridimenzionalni« prostor človeškega življenja. Človek je našel priložnost zmanjšati svojo odvisnost od naravnih dejavnikov (zemeljskih in kozmičnih), vendar je to plačal (in še plačuje) s tragičnim neravnovesjem v ekološkem pomenu Zemlje. Dovolj je že pomisliti na herbicide, pesticide, nitrate v poljedelstvu, radiacija iz Černobila, nuklearni odpadki, morska odlagališča kemijskega orožja, itd… Situacija postane še težja, če vzamemo v obzir, da je preko ugotovitev mnogih znanstvenikov, ogrozila obstoj človeštva, obstoj celotne Zemeljske civilizacije. Potrebe današnje družbe, ženejo več sto Univerz v tej smeri, ker »objektivno« že obstaja primanjkljaj možnih izhodov iz te situacije – odgovor pa se skriva v preučevanju torzijskih polj (hipotetičnih polj, nastalih s torzijo prostora, katera imajo niz edinstvenih lastnosti). Začetna točka v preučevanju torzijskih polj se postavlja v leto 1906, ko je bil objavljen članek N.P. Myshina »Premikanje telesa v toku svetleče energije«, kjer je prvič nakazana prisotnost določene substance, kateri je sledilo elektromagnetno žarčenje, lastnosti te substance pa so se razlikovale od tega žarčenja, ta substanca pa je prenašala moment na torzijske lestvice. V svojem nadaljnjem delu je N.P. Myshih preučeval lastnosti tega fenomena in zaključil, da v prostoru, v katerem se širi energija žarčenja na materialna telesa, delujejo ponderomotorne sile, le-te pa niso elektromagnetne. Pri ostalih pogojih, (važno je bilo kontrolirati toplotne efekte, kateri bi bili lahko prisotni z razlogom rotacije delovnega fluida zaradi konvekcije) so bili učinki odvisni od okolja v katerem je bil postavljen laboratorij, do položaja Sonca, Meseca, letnem času, vremenu in stanju atmosfere. Približno v istem obdobju je A.G. Gurvich izdal hipotezo o potrebi privlačnosti polja, kateri ustvarja strukturo organizma v procesu morfogeneze. Najprej je to polje poimenoval »embrionalno polje«, kasneje pa ga je preimenoval »morfogenetsko polje«. Gurvich pravi: »Naša formulacija osnovne lastnosti biološkega polja, v svoji osnovi ne predstavlja nikakršne analogije s polji, poznanimi v fiziki (čeprav jim seveda ne nasprotuje).« V poskusih je bilo izolirano mitogenetsko žarčenje, katero je značilno za diobu celice. V teoretski fiziki se je v tem času delalo na izgradnji edinstvene teorije polja; hipoteza Eli Cartana, predstavljena leta 1922, o obstoju torzijskega polja v bližini rotirajočih mas, je služila kot osnova za teorije, kjer je ob ukrivljenosti prostor-časa, uvedena torzija. Po drugi svetovni vojni, so velesile pospešile delo na novih načinih prenosa informacij. Proti koncu 1950 leta, je bil izveden
Več o torzijskih poljih Read More »
Antigravitacijska platforma Grebennikova
(Originalni članek Dr. Elena Parigin, revija Svijetlost, 1/2 mj 2022) “… Ne tako davno, mi ljudi počeli smo letjeti, prvo u balonima, pa u avionima; danas nas moćne rakete već vode do drugih nebeskih tijela… A sutra? Sutra ćemo letjeti do drugih zvijezda nezamislivom brzinom, međutim, čak će nam i susjedna galaksija, magličasta Andromeda, još neko vrijeme ostati nedostižna. Čovječanstvo će, pod uvjetom da zaslužuje titulu Razumno, riješiti mnoge zagonetke Svemira… Tada će svi svjetovi iz udaljenih kutaka našeg svemira, trilijunima svjetlosnih godina od Zemlje, postati dostupni. Sve će to biti jer sve je to djelo Ljubavi, Razuma, znanosti i tehnologije. U isto vrijeme, ova, moja voljena Poljanka, možda neće ostati ako je ja (nemam se na koga drugoga osloniti) neću moći sačuvati za potomstvo”. V. Grebennikov. Ulomak iz knjige: Moj svijet. Koncept “Antigravitacija” nastao je kao svojevrsni antipod pojmu gravitacije. U normalnim uvjetima, gravitacija je uvijek povezana s privlačenjem te na svakodnevnoj razini, prije svega, znači privlačenje svih tijela prema Zemlji, što antigravitacija mora nadvladati. Općenito govoreći, danas antigravitacija nije toliko znanstveni pojam koliko pojam iz znanstvene fantastike. Očito, dakle, pod tim podrazumijevaju razne stvari: od banalnog prevladavanja sile gravitacije uz pomoć njezine kompenzacije drugim silama, na primjer, magnetskim poljem, do nekih mističnih sila povezanih s konceptom levitacije . Pod antigravitacijom ćemo razumjeti sasvim određenu stvar – gravitacijsko odbijanje, svojevrsni gravitacijski analog odbijanja električnih naboja. Odmah treba napomenuti da u suvremenoj fizici u principu nema mogućnosti za takvu antigravitaciju zbog činjenice da klasična fizika identificira koncept gravitacijskog naboja i mase. Masa svih tijela u običnim uvjetima izgleda pozitivno, što znači da je između njih moguće samo privlačenje. Po prvi put fizika polja na ozbiljnoj znanstvenoj razini omogućuje da se ova pitanja sagledaju na drugačiji način. Prvo, u fizici polja dokazano je da se gravitacijski naboj ne podudara uvijek s inercijskom masom, a ekvivalentnost dviju vrsta masa promatranih u zemaljskim uvjetima nije ništa više od posebnog slučaja. Dakle, po analogiji s elektricitetom, gravitacijski naboji različitog predznaka mogu postojati, čak i ako, opet, u zemaljskim uvjetima, još nisu otkriveni. Fizika polja ide još dalje u ovom pitanju i omogućuje razumijevanje zašto, u načelu, nastaje privlačenje između nekih vrsta naboja, a odbijanje između drugih. Pokazalo se da se gravitacijsko odbijanje može dogoditi čak i u zemaljskim uvjetima s najobičnijim česticama ili tijelima u vrlo jakim elektromagnetskim poljima, čija energija premašuje energiju mirovanja masa međusobno povezanih objekata. U tim uvjetima gravitacijsko privlačenje zamjenjuje se gravitacijskim odbijanjem. Jezikom moderne fizike, ovaj fenomen se povezuje s rađanjem nekih čudnih čestica zvanih antičestice, a one se rađaju neposredno iza istog praga energija. Antičestice su izvanredne po tome što su vrlo slične svojim običnim analozima, samo što imaju suprotna svojstva, na primjer, odbijaju se u suprotnom smjeru u električnim i magnetskim poljima. Zbog toga im se pripisuju suprotni električni naboji. Recimo, pozitron, za razliku od elektrona, prima pozitivan električni naboj. Sa stajališta fizike polja sve izgleda drugačije. U okviru koncepta dinamičke mase postoji razlog za vjerovanje da pod tim uvjetima ne dolazi do stvaranja antičestice s suprotnim električnim nabojem, već do promjene predznaka ukupne mase obične čestice. Kao rezultat toga, takva čestica u elektromagnetskom polju skreće u drugom smjeru, ne zbog drugačijeg predznaka električnog naboja, već zbog drugačijeg predznaka svoje mase. To znači da se u gravitacijskom polju takva čestica mora kretati u drugom smjeru od običnih čestica. Naravno, tema antigravitacije (dobivanje uvjeta u kojima se događa gravitacijsko odbijanje) iznimno je teška. Zahtijeva pažljivo proučavanje, uključujući eksperimentalno i inženjersko stajalište. No, čini se važnim da u okviru fizike polja antigravitacija (gravitacijsko odbijanje) iz područja misticizma i fantazije prvi put prelazi u područje objektivnog znanstvenog proučavanja. U fizici polja prvi put se pojavljuje temeljno shvaćanje kako je i pod kojim uvjetima između tijela moguća pojava gravitacijskog odbijanja. Platforma Viktora Grebenjikova. Rođen 23. travnja 1927., Simferopol – Umro 10. travnja 2001., Novosibirsk. Victor Grebennikov – umjetnik, entomolog, ekolog, astronom, pisac. Nakon njega ostale su slike (s jedinstvenim makro portretima kukaca), znanstvene publikacije o entomologiji, ekologiji, astronomiji. Kao i knjige: “Milijun zagonetki”, “Moj čudesni svijet”, “Tajne svijeta insekata”, “Pisma unuku” i, na kraju, nevjerojatna knjiga “Moj svijet”, koja je objavljena kao knjiga- oporuka koja sažima cijeli njegov stvaralački život. Victor Grebennikov bio je član francuskog društva “Prijatelji Jean Henri Fabre” *, međunarodne udruge znanstvenika za istraživanje pčela, član socijalno ekološke unije i Sibirskog ekološkog fonda. Viktor Grebennikov bio je prirodoslovac, profesionalni entomolog, umjetnik i osoba širokog spektra interesa. Mnogima je poznat kao otkrivač efekta šupljinskih struktura (EŠS), ali nisu svi upoznati s njegovim drugim otkrićem, također posuđenim iz najskrivenijih tajni žive prirode. Davne 1988. otkrio je antigravitacijske učinke hitinskih pokrova nekih insekata. Najimpresivniji popratni fenomen ovog otkrića je efekt potpune ili djelomične nevidljivosti ili iskrivljene percepcije materijalnog objekta koji se nalazi u zoni kompenzirane gravitacije. Na temelju ovog otkrića, korištenjem bioničkih principa, autor je projektirao i izgradio antigravitacijsku platformu, a također je praktički razvio principe kontroliranog leta pri brzinama do 25 km/min. Od 1991. do 1992. godine ovaj je uređaj autor koristio kao brzo transportno sredstvo. Mnogo toga je opisao u prekrasnoj knjizi “Moj svijet” (u njoj je htio opisati detaljnu strukturu gravitacijske letjelice i kako je napraviti, ali vlasti bivšeg SSSR-a nisu mu to dopustili..) Čak njegova smrt postavlja mnogo pitanja. Službeno, on je bio izložen nepoznatom zračenju tijekom eksperimenata sa svojom platformom. Knjiga “Moj svijet” izašla je tek pet godina nakon njegove smrti. Tko od nas nije sanjao o slobodnom letu… Bez ikakvih motora, bez kompliciranih i skupih uređaja, bez masivnih strojeva, u kojima je samo mali slobodan prostor za pilota, da ne ovisi ni o kakvim vremenskim uvjetima. Kao u snu, samo uzmi i leti. Ono što me zadivilo do dubine duše bio je članak u časopisu “Tehnologija mladih”, broj 4, 1993. U njemu je pisalo da je entomolog Viktor Grebenikov napravio pravi antigravitator od krila leptira. “Eh…koliko je leptira tada uginulo”- pomislila sam. Sve se ispostavilo sasvim drukčje… „U ljeto 1988., istražujući pod mikroskopom hitinske integumente insekata, njihove “antene”, najfinije ljuske krila leptira, zainteresirao sam se za neobično ritmičnu mikrostrukturu jednog od prilično velikih
Antigravitacijska platforma Grebennikova Read More »